Človek – ogrožena krona stvarstva?

Ostaja uganka in skrivnost, ki ju ne razumemo dobro, kvečjemu sprejmemo kot dejstvo, saj gre za ugotovitve na podlagi dolgoletnega opazovanja vedenja živali in preizkusov. Dr. Karstena Brensinga, morskega biologa in strastnega raziskovalca živalske­ga vedenja, so živali obsedle že v otroštvu. Njegovo kariero je pravzaprav začrtal delfin – priljubljeni Flipper iz kultne TV-serije.

Po študiju morske biologije je postal znanstveni potapljač, za svojo doktorsko nalogo pa izbral biologijo vedenja živali. Vsa svoja spoznanja je strnil v knjigi Neznani svet živali. Z njo nas popelje v svet, ki ga v resnici ne poznamo, čeprav ni tako zelo daleč stran ali tako zelo drugačen od našega. Knjiga je uspešnica v nemško govorečih deželah in je izšla še v Angliji, Franciji, na Kitajskem, Poljskem, v Estoniji, Turčiji in tudi v Sloveniji.

Ljudje mislimo, da živali delujejo samo nagonsko. V resnici pa imajo živali znanje, ki gre iz roda v rod, čemur lahko rečemo kultura. Sodobna definicija kulture je namreč informacija ali vedenjski vzorec, pridobljen s socialnim učenjem, in pomeni prilagoditev v povezavi z geni in okoljem.

Pred nekaj desetletji so za akvarij v Britanski Kolumbiji ujeli skupino ork. Med njimi so tri živali vztrajno odklanjale ribe. Šele ko je ena od njih poginila od lakote, sta drugi dve začeli jesti. So stradale iz protesta proti ugrabiteljem? Danes je potrjena ugotovitev, da je njihovo vedenje zapovedovala sto tisoč let stara kultura s kodeksom: nekaterim je prepovedovala, da bi se parile z morilskimi orkami, ker se te hranijo s sesalci, drugim pa, da bi jedle ribe.

Samozadovoljevanje je v živalskem svetu široko razširjeno. Orangutani na Sumatri celo poznajo nekaj, kar je precej blizu spolnim pripomočkom. Tu je treba opraviti z razširjenim predsodkom, podedovanim od vedenjskih biologov iz preteklega stoletja. Seks so videli kot gon, ki naj bi bil namenjen izključno nadaljevanju vrste. To sicer drži, vendar je zato prenagljeno sklepati, da živali to počnejo le zaradi razmnoževanja – in ne tudi iz veselja.

Čeprav delfini veljajo za ljubka bitja, podatki to njihovo lastnost vztrajno izpodbijajo. Pri seksu ne izbirajo sredstev. Več samcev ugrabi samico in se z njo potem zadovoljujejo včasih tudi več dni zapored; so tako rekoč množični posiljevalci. Samci delfina tvorijo najbolj zapletene družbene mreže v naravi, kar jih poznamo, samo da bi dosegli svoj cilj.

Psa odlikuje posebna instinktivna inteligenca, saj začuti, kaj se dogaja s človekom. Kaznuje neiskrenost, vendar zna sprejeti opravičilo in odpustiti.

Osupljive izsledke je prineslo tudi opazovanje šimpanzov od leta 1999 do leta 2008 v Narodnem parku v Ugandi. Na video posnetku na kanalu YouTube je mogoče videti patruljne poti živali in njihove žrtve, napadalci so izvedli dobro načrtovan vojni pohod, v katerem so razširili svoje ozemlje za 22 odstotkov, pregnali prvotne prebivalce in načrtno pobijali mlade živali.

Gre za prvi dobro dokumentirani primer vojnega ravnanja zunaj človeške družbe. Ni pa ostal edini primer resne organizacije šimpanzov, oborožitve in bojnega pohoda s ciljem, da preženejo in iztrebijo sosednji klan.

Ne veliko, odgovarja avtor, in izda posebno lastnost naše vrste – ki ni jezik – in je ni našel med živalmi. Ni odkril živali, ki bi podobno kot ljudje premagala vzgib po begu in se prostovoljno pustila mučiti, izkoriščati, zlorabljati, poniževati in žaliti. »Za zdaj je to še vedno edina posebnost, značilna samo za človeško živalsko vrsto,« ugotavlja dr. Karsten Brensing.

In še nečesa živali ne znajo, čeprav na ravni posameznikov domnevno razmišljajo in čutijo kot človek. »Niso zmožne, da bi se z nasiljem uprle našim strateško načrtovanim in v družbi razširjenim zlorabam,« zapiše dr. Brensing in kot edino izjemo navaja šimpanza.

Zaradi te lastnosti človekov prestol ni ogrožen. Pa vendar sveta, potem ko boste prebrali to knjigo, ne boste nikoli več doživljali na isti način. »Morda boste odslej vljudno pozdravljali celo tudi krokarje v svoji bližini,« sklene dr. Karsten Brensing.